Svet Aqualune je bil vedno kraj, kjer sta voda in življenje plesala skupaj. Njegovi plavajoči otoki so se lenobno premikali po morjih bleščeče modrine, povezani s potoki, ki so žareli kot vrvi tekoče zvezdne svetlobe. Otroci so se igrali ob kristalnih ribnikih, starci pa so lovili ribe iz srebrnih rek, ki so se lesketale celo ob polnoči. Voda v Aqualuni ni bila zgolj vir, bila je srčni utrip celotnega sveta. Toda srčni utrip je začel opešati. Sprva ni nihče opazil. Nekaj čudnih mehurčkov, ki so se dvigali iz globokih jezer. Madež motne vode blizu pomolov. Vodnjak, ki je škropil namesto da bi pel. Starci so to odmahnili z roko, verjameč naravnim.